Judovski jeziki (Sinagoga Maribor, 6.9. - 4.11.2016)

Abstract

Judje povsod, kjer koli že živijo, govorijo in pišejo drugače kot njihovi sosedje. Včasih je njihov jezik drugačen zaradi nekaj dodatnih hebrejskih besed, drugič govorijo popolnoma drug jezik.V stoletjih okrog začetka našega štetja so Judje namesto hebrejščine govorili judeoaramejščino, nekaj stoletij pozneje pa judeogrščino. Ko so se izselili iz Izraela in potem v babilonskem, perzijskem, grškem in rimskem imperiju ter v arabskih deželah ustvarjali nove skupnosti, so se še naprej učili lokalne jezike, govorili in pisali pa so jih na svoj posebni, judovski način. V naslednjih nekaj stoletjih je v Evropi in na Bližnjem vzhodu nastalo kar nekaj jezikov. Zaradi sprememb v lokalnih jezikih, preseljevanja in mešanja z govorci drugih jezikov so nekateri jeziki, ki so nastali v antiki ali srednjem veku, že pred stoletji izumrli, na primer judeoprovansalščina in judeoslovanščina. Drugi so izginili, ker so se njihovi govorci pomešali z govorci drugih jezikov. V poznem 19. in 20. stoletju so se Judje znova množično preseljevali. Milijoni Judov so se iz srednje in vzhodne Evrope, z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike preselili v obe Ameriki, v zahodno Evropo in Palestino. Milijoni so umrli v nacističnem holokavstu, v desetletjih po ustanovitvi Države Izrael pa so se milijoni Judov z vseh teh območij, predvsem iz Maroka, Alžirije, Tunizije in Iraka, preselili v Izrael. Kljub razvoju izraelske hebrejščine pa judovski jeziki v diaspori niso izumrli. Sodobni Judje, predvsem pravoverni, prav tako govorijo jezike, ki vsebujejo na stotine hebrejskih in aramejskih besed iz svetih besedil, opazni pa so tudi vplivi jidiša, ladina in judeoarabščine. Te različice angleščine, španščine, francoščine itd. lahko razumemo kot nove judovske jezike.

Jevreji, gde god da žive, govore i pišu drugačije od svojih komšija. Ponekad im je jezik drugačiji zbog nekoliko dodatnih hebrejskih reči, drugi put govore sasvim drugim jezikom.U vekovima oko početka naše ere Jevreji su govorili judeo-aramejskim umesto hebrejskim, a nekoliko vekova kasnije judeo-grčkim. Kako su emigrirali iz Izraela, a zatim stvarali nove zajednice u vavilonskom, persijskom, grčkom i rimskom carstvu i u arapskim zemljama, nastavili su da uče lokalne jezike, govore i pišu ih na svoj poseban, jevrejski način. Tokom narednih nekoliko vekova, u Evropi i na Bliskom istoku pojavilo se dosta jezika. Usled promena u lokalnim jezicima, migracije i mešanja sa govornicima drugih jezika, neki jezici koji su nastali u antici ili srednjem veku su izumrli pre vekova, kao što su judeo-provansalski i judeoslovenski. Drugi su nestali jer su se njihovi govornici pomešali sa govornicima drugih jezika. Krajem 19. i 20. veka Jevreji su ponovo masovno migrirali. Milioni Jevreja su se preselili iz Centralne i Istočne Evrope, Bliskog Istoka i Severne Afrike u Ameriku, Zapadnu Evropu i Palestinu. Milioni su poginuli u nacističkom holokaustu, a u decenijama od osnivanja Države Izrael, milioni Jevreja iz svih ovih oblasti, posebno iz Maroka, Alžira, Tunisa i Iraka, preselili su se u Izrael. Međutim, uprkos razvoju izraelskog hebrejskog, jevrejski jezici u dijaspori nisu izumrli. Savremeni Jevreji, posebno ortodoksni, govore i jezicima koji sadrže stotine hebrejskih i aramejskih reči iz svetih tekstova, a primetni su i uticaji jidiša, ladino i judeoarapskog. Ove verzije engleskog, španskog, francuskog itd. mogu se razumeti kao novi jevrejski jezici.